Moje življenje je bilo vedno prilagajanje drugim, čeprav so moji družinski člani mislili, da sem srečna, sploh nisem bila, ampak sem živela, kot so hoteli drugi. Tako se je tudi možu zdelo dovolj, da ima samo on pri hiši izpit za avto in da ga jaz ne potrebujem. Enostavno se mu ni zdelo pomembno, da bi jaz šla delat izpit za avto, ker so bile ure vožnje drage in nas je on vozil kamor koli smo želeli.

Leta so tekla, bila sem neodvisna in nesamostojna, hodila sem v službo, v katero me je vozil mož, ker je on imel izpit za avto, kasneje sem cele popoldneve bila doma, ker sem bila odvisna od prevoza in nisem hotel nikogar obremenjevati. Dajala sem zgled, kot da sem srečna, v bistvu pa nisem bila, hotela sem iti, biti samostojna, vendar problem je bil izpit za avto, ki ga nisem imela.

Tako sem živela vrsto let, dokler otroci niso odrasli, jaz pa prišla do penzije. Nisem se veselila penzije, ker sem vedela, da bom še več doma, zdaj sem saj šla v službo in tam sem se imela lepo. Kaj pa potem? Penzija je zame pomenila katastrofo. Na kar sem se potožila prijateljici, da se bojim penzije, ker bom samo doma, pa mi je svetovala, da naj naredil izpit za avto, ker še ni prepozno. Kako sem se ji smejala, kakšne izjave so to, jaz pa izpit za avto v penziji.

Dnevi so tekli, postajala sem vedno bolj nervozna in kreganja z možem so bila vedno pogostejša zaradi mojega nezadovoljstva. Tako sem en dan naredila konec, povedala sem možu kaj me bremeni in ga postavila pred dejstvo, ki ni imel izbire, da bom šla delat izpit za avto. Pa sem šla.

Naredila sem izpit za avto nepričakovano hitro, danes je penzija čisto nekaj drugega kot prej, žal mi je let, da sem čakala in nisem šla delat izpit za avto že prej.…