Moje življenje je bilo vedno predvidljivo, vedno sem skrbela za vse, vsem ugodila in poskrbela za njihove sreče, pa je prišel čas, ko sem prvič pomislila, da prodam stanovanje in grem iz svojega kraja, ker ne zmorem več. Prišla sem v srednja leta mojega življenja in kar nekaj situacij mi je odprlo oči. 

To niso bili lepi časi zame, kajti žalostna sem postala zaradi tega, ker se mi je zdelo da sem izgubila pol življenja, ker sem ugajala drugim, na koncu pa ti ljudje sploh niso nikoli resnično mislili name in bili za to hvaležni. Da pa prodam stanovanje in se prav odselim, pa sem želela zato, da začnem na novo, ker sem vedela da to tukaj ni možno, ker enostavno sama ne zmorem.

Ustrašila sem se tudi za moje zdravje, začele so se mi dogajati bolečine povsod, moje dihanje ni bilo mirno in sproščeno, vedela sem če bom tako nadaljevala bom zbolela.

Vprašanje, ali ostati in poskrbeti za vse, ali enostavno prodam stanovanje in grem, se je pojavljalo vedno bolj in vedno bolj sem čutila da moram od tu.

Odločitev je padla, prodam stanovanje in grem, odšla sem iz tega kraja, šokirala enih par ljudi, ki so mi tudi zamerili, jokala sem, ko sem se peljala v novi dom, ni mi bilo lahko in nisem bila prepričana, da je to prava odločitev. Pa je bila, takoj prvi teden, sem se  umirila, moje telo se je sprostilo in dihala sem normalno. Bila sem srečna točno takšna, kot sem bila in tam ko sem bila, nikoli več nisem pomislila, da prodam stanovanje, kajti moje življenje se je v tem stanovanju šele začelo, čutila sem mir, veselje, spokojnost in vedela sem da sem naredila prav, ker drugače bi danes bila bolna, tako pa sem srečna in zdrava.…