Še danes se spominjam babičinih besed, ko nam je v zimskih večerih pripovedovala svojo življenjsko zgodbo. Z dedkom sta si vedno želela imeti svoj skromen domek, nobenega razkošja, prestižne tende za terase, moderne kuhinje z vsemi mogočimi aparati in pripomočki ali bazen pred hišo.

Videla je takšne hiše, videla pa je tudi, da ljudje v teh hišah večinoma niso bili srečni. Tako sta si z dedkom zgradila majhno hiško, zanjo sta zapravila vse svoje prihranke in še manjši bančni kredit je bil potreben za uresničitev teh sanj. Ob hiši tako ni bilo moderne tende za terase ali velikega bazena. Sta pa imela srečo in ljubezen in na svet so prišli tudi trije njuni otroci. Leta so minevala in vsi skupaj so srečno živeli, tudi potem, ko so otroci eden za drugim odhajali od doma in si ustvarjali svoje družine. Njuno poslanstvo je bilo več kot uspešno. Najmlajši sin je bil najbolj priden in spreten.

Dobra služba mu je omogočila nakup velike moderne hiše ob naši obali in selitev na drugi konec države je bila pred vrati. In odšli ste. Naslednje leto naju je povabil na počitnice, pravzaprav, da poletje preživiva z vami. Hiša je bila res neverjetna, tende za terase so delale prijetno senco na terasah, velik bazen ob hiše pa je služil dodatni ohladitvi in čofotanju. Pa vendar sem že takoj opazila, da v tej veliki moderni hiši nekaj manjka. Toplina, smeh, ljubezen. Tega ni bilo čutiti. Ko sem to mimogrede omenila vajinemu očetu, je samo zamahnil z roko, se nasmejal na vsa usta in odvihral v svojo delovno sobo. Vajina mama pa je na sosednji terasi veselo klepetala s svojimi prijateljicami ob kozarcih penine. Pa se je zgodilo kar sem slutila. Noben denar, nobene prestižne tende za terase ali še ne vem kakšen bazen, ne more nadomestiti ljubezni.

Čez eno leto sta se vajina očka in mamica ločila in šla vsak svojo pot. Tende za terase in bazen pa so ostali kjer so bili.