Sončno pomladansko popoldne smo šli s kužki na sprehod po potki, ki vodila med oljčnimi nasadi. Videlo se je, da so lastniki obrezovali oljke saj so bili tu in tam kar kupi porezanih vej.

Pri sebi sem pomislila, kako bodo sedaj pobirali in kam bodo znosili te ostanke vej. Počasi smo zapustili oljčnik in se bližali potki, ki je vodila ob reki. Kužka sta radostno tekala in se lovila, malo naprej od nas in malo spet nazaj za nami. Hodili smo že skoraj eno uro in počasi smo se obrnili nazaj proti domu. Šli smo pi isti poti nazaj, tako, da sta kužka že vedela kam gremo in sta vodila pot pred nama z možem. Kmalu sem zaslišala brnenje nekega motorja. Bolj ko smo hodili po poti naprej, bolj se je približeval glas, ki je bil že kar moteč. Ko smo prišli izza ovinka, sem videla, da nekdo upravlja drobilec vej in vanj meče porezane veje. Slišalo se je ropotanje in na spodnji strani so skozi cev prihajali ostanki vej kot neki sekanci. Možu sem rekla, da je pa to res ene dobra stvar za počistit veje.

Veje se zmeljejo in jih ni potrebno odnašat v kontejnerje ali zabojnike. Veliko časa je prihranjenega in tudi dela. Nastale odpadke se lahko koristi v kompostu. Ko sem si jih pogledala od blizu, sem ocenila, da so kot sekanci, ki bi jih lahko uporabili tudi za zastirko na vrtovih. Gospod, ki je opravljal drobilec vej, ga je izklopil in pozdravili smo se. Občutek sem dobila, da se je ustavil zaradi nas, ker sva tako gledala in proučevala to mašino. Bil je zelo prijazen in zgovoren gospod in nama je kar sam razložil, kako poteka vsa stvar. Povedal je, da je ta motor narejen na bencin, saj je ta drobilec vej eden večjih in zato je tudi tako glasen. Doma ima še manjšega , ki je na elektriko, vendar je tisti za uporabo količinsko manjših in drobnejših vej. Povedal je kar dosti zanimivih stvari.

Opravičila sva se, da motiva in se pozdravila, ter mu zaželela, da čim prej konča. Midva pa sva nadaljevala pot domov.