V popolnoma neokrnjeni naravi sem našla manjšo zapuščeno hišico, ki je bila komaj še prekrita, saj je bila strešna kritina že popolnoma razbita in jo je več kot polovico manjkalo. Po svoje je bil pogled nanjo zelo prijeten. Drugačen, a prijeten. Morda ravno zato, ker sem navajena gledati popolne hiše, kjer je strešna kritina čisto nova ali pa ravnokar prenovljena. Včasih je nekaj nepopolnega tudi lahko lepo, saj kaže svojo zgodovino in ima svojo dušo. Ta hišica sredi ničesar je vsekakor imela zelo veliko za povedati ampak žal ni imela besed za to. 

Odšla sem bližje in se malce razgledala okoli nje. Ker ni imela vrat, sem vstopila, da vidim, kaj je notri. Najprej sem previdno pogledala, ali slučajno notri ne biva kakšna žival, kateri ne bo ravno najbolj všeč, da jo motim. Tega si ne bi želela namreč. Ko sem ogledala skozi okna in vrata sem videla, daje prazna. Streha in strešna kritina je bila pa tudi še dovolj stabilna in ni delovalo, da bi karkoli lahko padlo name. Zadnja stvar, ki si jo želim, je ta, da se streha podere name sredi ničesar in me nihče ne najde. 

Hiška je imela nekaj zelo stare opreme. Notri je bila na pol razpadla kuhinja in jedilnica. Ostalo je bilo pa bolj ali manj zasuto s peskom in prekrito z zemljo. Videti je bilo, kot da jo narava še vsrkava vase in bo kmalu izginila in vidnega polja. V resnici ni bilo kaj veliko zanimivih stvari notri, razen to, da sem opazila, da morda strešna kritina ni tako varna, kot je delovalo na prvi pogled in sem se raje odpravila ven. Ni bilo vdeti, da bi se kaj kmalu lahko zgodila kakšna tragedija, ampak vseeno sem si rekla, da je bolje narediti preventivni ukrep v tem primeru, saj je strešna kritina res že zelo stara na tej hiši.